Razmišljanja o Sloveniji

Tretja  zapoved pravi Posvečuj Gospodov dan. Če ob tej zapovedi potegnemo vzporednice s slovenskimi državnimi prazniki, lahko le otožno zmajujemo z glavami. Ob vprašanju, kateri so najpomembnejši, kateri bi nam morali biti sveti, bi bili v zadregi. Kajti praznikov, podpraznikov, sopraznikov, itd. imamo vedno več. Pa ne le to! Vsak državni praznik za povrh delimo na dva dela. Na prvem se srečujejo eni, na drugem – drugi. Na enih praznovanjih plapolajo ene sorte zastave, na drugih – druge. Kako naj se normalen človek znajde v takšni anarhiji?

(Milena Miklavčič)

Rudolf Maister - Vojanov, borec za severno mejo

Rudolf Maister-Vojanov slovenski pesnik, general in borec za severno mejo. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Njegov oče je bil Štajerc, mati Dolenjka, sam pa se je rodil na Gorenjskem, kot tretji sin v družini Maistrovih. Imel je dva starejša brata, Arturja in Ernesta.

Oče Franc, je bil finančni uslužbenec, rojen v pečarski družini na Ptuju. Rudolf ga ni niti imel možnosti dodobra spoznati, saj je umrl že, ko je sam dopolnil tri leta. Ko je Rudolf imel sedem let, je zaradi davice umrl tudi srednji izmed bratov Ernest. Mati Frančiška, rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne kmečke in poštarske družine iz Trebnjega na Dolenjskem. Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Ta ga je že v otroštvu navdušil za poklic vojaka.

Leta 1905 se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena in kulturi naklonjena ženska. Končala je višjo dekliško šolo. S svojim znanjem francoščine je po prvi svetovni vojni pomagala Maistru pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj  in Borut.

Priporočamo v branje: Moja pot ob Pučniku - Vera Ban

Nikoli ne bo nehal v ušesih odzvanjati znameniti Pučnikov vzklik: JUGOSLAVIJE NI VEČ, JUGOSLAVIJE NI VEČ, ZA SLOVENIJO GRE!

Državni simboli so slovenski simboli

Grb, zastava in himna Republike Slovenije označujejo pripadnost Republiki Sloveniji.[1]

Slovenska zastava je določena s 6. členom Ustave Republike Slovenije ter z Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Ur.l. RS, št. 67/1994, 14/1999 Odl.US: U-I-296/94). Bela, modra in rdeča so panslovanske barve, ki se pojavljajo v večini zastav slovanskih držav. Zastava je bila prvič javno dvignjena 26. junija 1991 na ljubljanskem Trgu republike, ko so jo na drogu dvignili častniki TO RS: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. [2] Slovenska narodna zastava se je prvič uveljavila leta 1848, to je bil čas narodnega preporoda. Njene barve izhajajo iz grba dežele Kranjske. Te barve je kot kranjske priznal avstrijski cesar Ferdinand I. že leta 1836, leta 1848 pa je to barvno kombinacijo uradno potrdilo tudi avstrijsko notranje ministrstvo.[3]

Iskanje zaposlitve med mladimi je v Sloveniji eden izmed večjih problemov

Objavljamo statistiko naše članice o njeni izkušnji iskanja službe. Vabljeni k branju!

Vir: www.facebook.com/bencanb

Prispevek:

Moja osebna statistika iskanja zaposlitve - julij 2013

1. avgust 2013 ob 20:25

Malo statistike ne škodi, ravno ko se govori na temo brezposelnosti mladih, čeprav »veliko«, pa tudi veliko premalo.  Na Zavodu za zaposlovanje sem 8 mesecev. Natančneje od 3. decembra lani. V tem času sem poslala 101. prošnjo, prijavo oz. ponudbo. Od tega, sem jih 49 poslala med decembrom in junijem, v juliju torej vse ostalo (51).

Doma ...

Doma so besede,
ki zidajo svet,
ki nosijo svita na svet;
besede, presvete za moja umazana usta.

Doma, doma ...
kjer se tišina začne in konča,
kjer ni nikoli pretesne ljubezni,
kjer se mi nikdar ne stisne dlan.

Doma ...
kjer sta mi sestra in brat
bližina in dih koprnenja.

Od tam
sva midva oba.

Marko Rijavec (Iz zbirke njegovih pesmi "Pesem za nekoga", izdana ob njegovi novi maši, Dornberk, 1. julij 2007)

Ponosni na Slovenijo - Ponosni na Vrhpolje

Mladinska sekcija VSO Triglav se je skupaj z VSO-jem udeležila slavnostne prireditve in odkritja spominskega obeležja v Vrhpolju.

Kljub dežju in vetru je bila prireditev čudovita, nabita z energijo, voljo, pogumom. Pozdravni nagovor je imel župan občine Vipava mag. Ivan Princes, govorca pa sta bila Branko Tomažič (udeleženec osamosvojitvenih dogodkov v Vrhpolju) in Slavko Kmetič (predsednik VSO). Slovesnost so popestrili tamkajšnji cerkveni pevski zbor, Pihalni orkester Vrhpolje in čudoviti otroci, ki so recitirali Gregorčičevo poezijo. Preprosta slovenska pesem preprostih slovenskih ljudi, zgodba o ubranitvi domovine nas ni pustila ravnodušne. Vipavci, zlasti Vrhpolje, so dokazali, da se da, če se hoče. Vrhpolje je potrditev verzov: "Ne z besedo puhlo, ki v ustih vene, z deli kažimo ljubezen do domovine".

Naša zastava - Simon Gregorčič

Zastava naša sveta
zdaj nad nami,
radostno vihraj,
vodnica verna bodi nam
vedno in povsodi, povsodi!

Ti vodi nas navdušujoč,
mi  s tabo pojdemo pojoč,
na vojsko nekrvavo
za doma slavo,
za doma slavo.

Za dom gorko ima srce,
za delo krepke pa roke,
za petje jasna grla
ta četa naša vrla,
za petje jasna grla
ta četa naša vrla.

A delo, čut in spev glasan
naj domu služi v trdno bran
in rast in čast in slavo
pod to zastavo,
pod to zastavo!

»Vi ste tisto upanje, ki obstaja zato, da bo ta Slovenija končno enkrat postala normalna.«

Včeraj se je množici podpornikov Janeza Janše, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča pridružila tudi  VSO in Mladinska sekcija VSO Triglav.Izrazili smo podporo predvsem slovenskima osamosvojiteljema, ki sta do konca skriminalizirana že vse od nesrečne afere Depala vas 1994. Tudi ta obtožnica je absurdna in krivična. V Sloveniji ne smemo dopustiti, da se kriminalce tipa Balkanski bojevnik, primer  Anton Rop, Miro Senica in Zoran Janković oprosti oziroma sploh ne obravnava.

Še enkrat nagovarjamo k študiju slovenske zgodovine. Brez poznavanja naše preteklosti, bomo zelo težko kljubovali razmeram časa. Potrebno je vedeti, zakaj je Janez Janša neprestano dežurni krivec celotnega dogajanja v Sloveniji. Ne ker bi bil kriv (ker če bi storil najmanjše kaznivo dejanje, bi ga oblast že zdavnaj zaprla, pa ga ni, ker ga ne more, ker ni dokazov, ker ni kriv), ampak ker se vztrajno bori za Slovenijo in zapira pipce privilegirancem.

»Vi ste tisto upanje, ki obstaja zato, da bo ta Slovenija končno enkrat postala normalna.« (Janez Janša) Ne moremo živeti v državi, kjer bi vsi radi pili in jedli, plačal pa ne bi nihče. Ne moremo dopustiti, da je naša država po več kot dvajsetih letih še vedno nedemokratična, da pravila veljajo le za izbrance, da si ne upamo na glas povedati, da smo Slovenci in da smo ponosni na to, ker če bi to povedali, bi morda kdo izgubil službo, zapustili bi ga prijatelji, izgubil bi določene bonus ugodnosti, itd. Vendar tako ne gre. Državo, kakršno želimo, si moramo izborit, ne pa je samo sanjat. Nihče ne bo namesto nas naredil tega, še najmanj pa ne bodo tega naredili tisti, ki si naše države sploh niso želeli.

Operacija 2-1-13-62

»Slovesno prisegam, da bom branil samostojnost, neodvisnost, svobodo in ozemeljsko celovitost svoje domovine Republike Slovenije ter vestno in odgovorno izvrševal dolžnosti pri njeni obrambi!«

Generalu Antonu Krkoviču je uspelo nekaj, kar mu zavida vsak častnik na svetu: ustanovil je vojsko (Manevrsko strukturo narodne zaščite – MSNZ), ki je osamosvojila lastni narod.

»Sovražni govor«

V petek 15. marca 2013 smo tudi mladinska sekcija VSO - Triglav v živo spremljali v DZ javno razpravo o sovražnem govoru. Že na začetku je predsedujoča (Tamara Vonta) podala mnenje, da imamo »nepoenoteno politiko pregona sovražnega govora«. Marsikaj Slovenci nimamo poenoteno, od tega kaj so naše prepoznavne stvari, ki nas označujejo kot Slovence, do tega, da nimamo širšega soglasja tudi o sovražnem govoru. Res, vprašamo se lahko, kje je meja? Na to vprašanje je dobro odgovoril dr. Lovro Šturm »Kdo preprečuje šaljivcu, da pove resnico?«. Ločiti je namreč potrebno med izkazovanjem dejstev in izkazovanjem mnenj. Resnica je resnica, to je treba sprejet, ker »resnica vas (nas) bo osvobodila«. 

»Svoboda za Slovenijo«

Vsesplošna postaja trditev, da Slovenci premalo poznamo svojo lastno zgodovino. To velikokrat opazimo predvsem mi mladi, sami pri sebi ter med svojimi vrstniki. Tokrat smo se odločili za nekaj besed o Plebiscitu o samostojnosti Slovenije.

Plebiscit je potekal 23. decembra 1990, za kar bi par besed morali nameniti šele takrat, ampak ... Poglejmo malo zgodovinskih podatkov. S pobudo »Svoboda za Slovenijo« so plebiscit, 13. marca 1990 prvi predlagali v podmladku Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), sedanje SDS. Na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Po Zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina Republike Slovenije, se je morala za uspeh plebiscita o vprašanju pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volivnih upravičencev.

Rezultati so bili razglašeni 26. decembra 1990. Na plebiscitu se je 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.

Takrat so na volitve lahko prvič odšli tisti, ki so v lanskem letu praznovali okroglih 40 let. Kar zračunajte!

Povzeto po: www.sl.wikipedia.org/wiki/Plebiscit_o_samostojnosti_Slovenije in www.sdm.si