»Sovražni govor«

V petek 15. marca 2013 smo tudi mladinska sekcija VSO - Triglav v živo spremljali v DZ javno razpravo o sovražnem govoru. Že na začetku je predsedujoča (Tamara Vonta) podala mnenje, da imamo »nepoenoteno politiko pregona sovražnega govora«. Marsikaj Slovenci nimamo poenoteno, od tega kaj so naše prepoznavne stvari, ki nas označujejo kot Slovence, do tega, da nimamo širšega soglasja tudi o sovražnem govoru. Res, vprašamo se lahko, kje je meja? Na to vprašanje je dobro odgovoril dr. Lovro Šturm »Kdo preprečuje šaljivcu, da pove resnico?«. Ločiti je namreč potrebno med izkazovanjem dejstev in izkazovanjem mnenj. Resnica je resnica, to je treba sprejet, ker »resnica vas (nas) bo osvobodila«. 

Veliko predstavnikov katoliške cerkve se je oglasilo in povedalo, kako so ravno kristjani (in na splošno tudi vse verske skupnosti) največkrat žrtve sovražnega govora in, žal, tudi sovražnih dejanj (od zažiga verskih simbolov, žaljivi napisi, kristjanofobija na MOL, ko katoliški mladini v lanskem letu 2012 niso dovolili zborovanja na Prešernovem trgu, ko nekdo želi v pismih bralcev v nekem časopisu objaviti, da smo kristjani polni ljubezni in navede citate 1 Kor 13, dobi odgovor, da je to žaljivo, verbalni in medijski napad na slovenskega kardinala (!)). Kje je tu naš ponos in spoštovanje slovenskega človeka, ki je zrasel iz temeljev krščanstva, tako kot tudi Evropa. Ne spoštujemo svoje zgodovine (logično, saj je ne poznamo. Kot je ena izmed govornic lepo povedala: V učbenikih za zgodovino v OŠ so na straneh o osamosvojitvi Slovenije zapisani dve imeni: Milan Kučan in France Bučar. Vemo, kateri dve imeni sta zamolčani …), ne spoštujemo svoji ljudi, ki so nam, Slovencem, v ponos in ne v javni posmeh (govornica: samo poslušali smo lahko, kako je Pučnik imel nemško ženo, kako je bil v Nemčiji, itd., ko pa so naše učiteljice imele nemške marke, to pa ni bilo sovražno).

Kaj je narobe s slovensko družbo, da se spušča na tako nizek nivo komunikacije in, kar je še huje, da s svojo pasivno držo (ne)hote dovoljuje sovražni govor? Imamo krizo vrednot? Mediji bi res lahko bistveno bolj prispeval k umiritvi napetosti, ki vodijo v sovražni govor in sovražna dejanja s tem, da objavljajo v prvi vrsti preverjene informacije, in da objavljajo objektivno.

Pri nas smo po drugi svetovni vojni izgubili akademsko elito, nadomeščena je bila namreč s partiji lojalnimi ljudmi in posledično nam še danes ti isti ljudje vladajo v sodstvu, financah, šolah in na sploh vseh visokih položajih. V Sloveniji imamo tako problem slovenskega akademskega prostora in problem slovenske pravne stroke. Formalno smo se osamosvojili, sledi pa še osamosvojitev akademske in novinarske sfere, da bomo lahko prišli do vrednostnega sistema klasičnih evropskih vrednot.

Rana naše družbe pa je, da ne moremo slišat, da je bil komunizem napačna izbira. Da se človeka, ki je kot mlad fant med prvimi vojaki TO (Slovenske vojske), ki so prisegli svoji domovini Sloveniji, in človeka, ki opozarja, da je zgodovino potrebno poznat, pošlje z varnostniki ven, se mi zdi pa kaplja čez rob! Očitno niso dovoljene niti razprave, ki bi Slovence »razjasnila vremena«. Verjetno je odkril srž problema in nekomu močno ni v interesu, da bi se o domoljubnih tematikah pogovarjali. 

Spodbudno je bilo videti veliko mladih obrazov, ki so se v svojih govorih dotaknili bistvenih problemov sovražnega govora: zelo dobro so namreč ugotovili, na koga je sovražni govor po večini usmerjen in deloma tudi zakaj.