Kal pri Pivki – kamenček v mozaiku naše lepe domovine

24. maja 2014 je naša članica iz Postojne obiskala vas Kal pri Pivki. Udeležila se je dogodka na Šobčevi domačiji, ki je gostila g. Toneta Kuntnerja. Pripravila nam je naslednji prispevek, kjer je opisala sam večer ter vas in domačijo, ki je gostila tako pomembnega gosta.

 

Jakob Aljaž - lik slovenskega planinstva

Jakob Aljaž, slovenski rimskokatoliški duhovnik in skladatelj, se je rodil 6. julij 1845 v vasi Zavrh pod Šmarno Goro, umrl pa je na današnji dan 4. maj 1927, v vasi Dovje na Gorenjskem.

Rudolf Maister - Vojanov, borec za severno mejo

Rudolf Maister-Vojanov slovenski pesnik, general in borec za severno mejo. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Njegov oče je bil Štajerc, mati Dolenjka, sam pa se je rodil na Gorenjskem, kot tretji sin v družini Maistrovih. Imel je dva starejša brata, Arturja in Ernesta.

Oče Franc, je bil finančni uslužbenec, rojen v pečarski družini na Ptuju. Rudolf ga ni niti imel možnosti dodobra spoznati, saj je umrl že, ko je sam dopolnil tri leta. Ko je Rudolf imel sedem let, je zaradi davice umrl tudi srednji izmed bratov Ernest. Mati Frančiška, rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne kmečke in poštarske družine iz Trebnjega na Dolenjskem. Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa skrbel stric Lovrenc. Ta ga je že v otroštvu navdušil za poklic vojaka.

Leta 1905 se je poročil z Marico Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena in kulturi naklonjena ženska. Končala je višjo dekliško šolo. S svojim znanjem francoščine je po prvi svetovni vojni pomagala Maistru pri pogovorih s častniki antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj  in Borut.

Državni simboli so slovenski simboli

Grb, zastava in himna Republike Slovenije označujejo pripadnost Republiki Sloveniji.[1]

Slovenska zastava je določena s 6. členom Ustave Republike Slovenije ter z Zakonom o grbu, zastavi in himni Republike Slovenije ter o slovenski narodni zastavi (Ur.l. RS, št. 67/1994, 14/1999 Odl.US: U-I-296/94). Bela, modra in rdeča so panslovanske barve, ki se pojavljajo v večini zastav slovanskih držav. Zastava je bila prvič javno dvignjena 26. junija 1991 na ljubljanskem Trgu republike, ko so jo na drogu dvignili častniki TO RS: Bojan Šuligoj, Andrej Kocbek, Uroš Krek, Goran Vidrih in Stojan Ledinek. [2] Slovenska narodna zastava se je prvič uveljavila leta 1848, to je bil čas narodnega preporoda. Njene barve izhajajo iz grba dežele Kranjske. Te barve je kot kranjske priznal avstrijski cesar Ferdinand I. že leta 1836, leta 1848 pa je to barvno kombinacijo uradno potrdilo tudi avstrijsko notranje ministrstvo.[3]

»Po jezeru, bliz Triglava, čolnič plava sem ter tje...«

»Kar nekako toplo nas stisne pri srcu, ko zaslišimo pesmi Lipa zelenela je, Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Mila, mila lunica ... Vendar ob tihem mrmranju besedila le redko pomislimo, kdo je avtor teh, lahko bi rekli ponarodelih pesmi.

Miroslav Vilhar, čigar ime je v slovenski slovestni zgodovini skorajda pozabljeno, je spesnil in uglasbil še mnogo drugih pesmi, ki so postale last naroda.« - Iz knjige Stoletje pozdravov, avtorice Alenke Čuk

100 let Borisa Pahorja

Slovenski pisatelj, državljan Evrope 2013 in prvi Slovenec, ki je postal častni meščan Trsta Boris Pahor  praznuje 26. avgusta 2013 stoletnico! Iskreno čestitamo!

15. avgust – Marijino vnebovzetje, državni praznik

Največji cerkveni Marijin praznik je Marijino vnebovzetje, ki je tudi državni praznik Republike Slovenije. Praznik praznujejo tudi drugod po Evropi in v pravoslavni cerkvi.

»Čeprav Marijino vnebovzetje sodi med najstarejše Marijine praznike (prve omembe segajo še v obdobje pred 4. st. po Kr.), je papež Pij XII. (1939–1958) versko resnico o Marijinem vnebovzetju slovesno razglasil šele leta 1950 z apostolsko konstitucijo Munificentissimus Deus.«

»Marijino vnebovzetje je praznik upanja, saj nam sporoča, da je Marija dosegla polnost življenja v večnosti. To dejanje predstavlja napoved vstajenja mrtvih, ki ga bomo ob sodnem dnevu deležni vsi ljudje.Marijino vnebovzetje pomeni poklon ženi, saj je Bog Marijo, ženo in mater, poveličal v nebesih. Katoliška Cerkev s praznovanjem tega praznika poudarja dostojanstvo in poklicanost vsake žene.«

Slovenski škofje bodo pri mašah na praznik Marijinega vnebovzetja obnovili izročitev slovenskega naroda Mariji, kar so prvič storili leta 1992.

Doma ...

Doma so besede,
ki zidajo svet,
ki nosijo svita na svet;
besede, presvete za moja umazana usta.

Doma, doma ...
kjer se tišina začne in konča,
kjer ni nikoli pretesne ljubezni,
kjer se mi nikdar ne stisne dlan.

Doma ...
kjer sta mi sestra in brat
bližina in dih koprnenja.

Od tam
sva midva oba.

Marko Rijavec (Iz zbirke njegovih pesmi "Pesem za nekoga", izdana ob njegovi novi maši, Dornberk, 1. julij 2007)

Srečanje z mladimi Slovenci iz Argentine

Pot me je spet zanesla na Vipavsko, v zadnjih 14-ih dneh kar tretjič. Tokrat sem se podala na srečanje z mladimi iz Argentine, ki so že tretja oz. četrta generacija priseljencev iz Slovenije.  Večina torej vnukov babic in dedkov, ki so se tja preselili po drugi svetovni vojni.

Vabilu Urške Makovec, da predstavim delovanje mladinske sekcije VSO, sem se prav z veseljem odzvala, saj gre prav za posebno skupino mladih, ki gojijo ljubezen do domovine Slovenije.  Mladi prihajajo iz Buenos Aires-a in so stari 17 – 18 let.

Ponosni na Slovenijo - Ponosni na Vrhpolje

Mladinska sekcija VSO Triglav se je skupaj z VSO-jem udeležila slavnostne prireditve in odkritja spominskega obeležja v Vrhpolju.

Kljub dežju in vetru je bila prireditev čudovita, nabita z energijo, voljo, pogumom. Pozdravni nagovor je imel župan občine Vipava mag. Ivan Princes, govorca pa sta bila Branko Tomažič (udeleženec osamosvojitvenih dogodkov v Vrhpolju) in Slavko Kmetič (predsednik VSO). Slovesnost so popestrili tamkajšnji cerkveni pevski zbor, Pihalni orkester Vrhpolje in čudoviti otroci, ki so recitirali Gregorčičevo poezijo. Preprosta slovenska pesem preprostih slovenskih ljudi, zgodba o ubranitvi domovine nas ni pustila ravnodušne. Vipavci, zlasti Vrhpolje, so dokazali, da se da, če se hoče. Vrhpolje je potrditev verzov: "Ne z besedo puhlo, ki v ustih vene, z deli kažimo ljubezen do domovine".

»Vi ste tisto upanje, ki obstaja zato, da bo ta Slovenija končno enkrat postala normalna.«

Včeraj se je množici podpornikov Janeza Janše, Toneta Krkoviča in Ivana Črnkoviča pridružila tudi  VSO in Mladinska sekcija VSO Triglav.Izrazili smo podporo predvsem slovenskima osamosvojiteljema, ki sta do konca skriminalizirana že vse od nesrečne afere Depala vas 1994. Tudi ta obtožnica je absurdna in krivična. V Sloveniji ne smemo dopustiti, da se kriminalce tipa Balkanski bojevnik, primer  Anton Rop, Miro Senica in Zoran Janković oprosti oziroma sploh ne obravnava.

Še enkrat nagovarjamo k študiju slovenske zgodovine. Brez poznavanja naše preteklosti, bomo zelo težko kljubovali razmeram časa. Potrebno je vedeti, zakaj je Janez Janša neprestano dežurni krivec celotnega dogajanja v Sloveniji. Ne ker bi bil kriv (ker če bi storil najmanjše kaznivo dejanje, bi ga oblast že zdavnaj zaprla, pa ga ni, ker ga ne more, ker ni dokazov, ker ni kriv), ampak ker se vztrajno bori za Slovenijo in zapira pipce privilegirancem.

»Vi ste tisto upanje, ki obstaja zato, da bo ta Slovenija končno enkrat postala normalna.« (Janez Janša) Ne moremo živeti v državi, kjer bi vsi radi pili in jedli, plačal pa ne bi nihče. Ne moremo dopustiti, da je naša država po več kot dvajsetih letih še vedno nedemokratična, da pravila veljajo le za izbrance, da si ne upamo na glas povedati, da smo Slovenci in da smo ponosni na to, ker če bi to povedali, bi morda kdo izgubil službo, zapustili bi ga prijatelji, izgubil bi določene bonus ugodnosti, itd. Vendar tako ne gre. Državo, kakršno želimo, si moramo izborit, ne pa je samo sanjat. Nihče ne bo namesto nas naredil tega, še najmanj pa ne bodo tega naredili tisti, ki si naše države sploh niso želeli.

»Svoboda za Slovenijo«

Vsesplošna postaja trditev, da Slovenci premalo poznamo svojo lastno zgodovino. To velikokrat opazimo predvsem mi mladi, sami pri sebi ter med svojimi vrstniki. Tokrat smo se odločili za nekaj besed o Plebiscitu o samostojnosti Slovenije.

Plebiscit je potekal 23. decembra 1990, za kar bi par besed morali nameniti šele takrat, ampak ... Poglejmo malo zgodovinskih podatkov. S pobudo »Svoboda za Slovenijo« so plebiscit, 13. marca 1990 prvi predlagali v podmladku Socialdemokratske zveze Slovenije (SDZS), sedanje SDS. Na njem so se slovenski volivci odločali o vprašanju »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«

Po Zakonu o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki ga je 6. decembra 1990 sprejela Skupščina Republike Slovenije, se je morala za uspeh plebiscita o vprašanju pozitivno opredeliti več kot polovica vseh volivnih upravičencev.

Rezultati so bili razglašeni 26. decembra 1990. Na plebiscitu se je 88,5 odstotkov vseh volivcev in 95 odstotkov udeleženih odločilo za samostojno in neodvisno Slovenijo.

Takrat so na volitve lahko prvič odšli tisti, ki so v lanskem letu praznovali okroglih 40 let. Kar zračunajte!

Povzeto po: www.sl.wikipedia.org/wiki/Plebiscit_o_samostojnosti_Slovenije in www.sdm.si

Dr. Jožetu Pučniku v hvaležen spomin!

Rodil se je 9. marca 1932, v Črešnjevcu pri Slovenski Bistrici. Prihajal je iz preproste kmečke družine, vendar dr. Jože Pučnik je bil pravi biser za našo domovino. Ponosno lahko rečemo, da je oče naše domovine, samostojne Slovenije! Predvsem pa lahko rečemo, da je steber demokracije in slovenske osamosvojitve.

Delavnica »Ponosen na to, kar sem!«

1. marca 2013 je v prostorih Svetovnega slovenskega kongresa potekala delavnica, kjer smo se soočili s predsodki do soljudi ter spoznavanju sebe, svojih prednosti in slabosti. 

Kdo sem jaz? Kaj me zaznamuje? Kdo sem, ko sem v skupini ljudi? Kako drugi gledajo name? Kako pomembno je mnenje drugih? Ali se moja identiteta spreminja?

Delavnica je potekala v okviru Triglava, mladinske sekcije VSO. Delavnico sta vodila Bojana Petkovič in Igor Pigac, ki se jim iskreno zahvaljujemo! Na delavnici smo bili prisotni tako mladi, kot predstavniki malo starejše generacije. V nadaljevanju si preberite odzive nekaterih udeležencev.

"Ponosen na to, kar sem!"

VABLJENI NA NAŠ 1. DOGODEK

 

O delavnici: