24.
maja 2014 je naša članica iz Postojne
obiskala vas Kal pri Pivki. Udeležila se je dogodka na Šobčevi domačiji, ki je
gostila g. Toneta Kuntnerja. Pripravila nam je naslednji prispevek, kjer je
opisala sam večer ter vas in domačijo, ki je gostila tako pomembnega gosta.
Kal
je naselje v občini Pivka, ki šteje 313 prebivalcev (vir: SURS), 167 moških in
146 žensk ter leži na nadmorski višini 479,7 m (vir: wikipedia), v severnovzhodnem
delu Košanske doline na Pivškem, pod južnimi pobočji Osojnice (820 m). Domačini
so se odločili, da o zgodovini svojih prednikov spregovorijo na nekoliko
drugačen način in jo razložijo na Kamnoseški učni poti. Pot zajema dva kamnoloma,
apnenico, kamnoseško delavnico, cerkev sv. Jerneja, Jerčinovo in Šobčevo
domačijo, okolje kapelice in znamenja ter štirno. Hrvatov in Avscov preht, kot
kamnoloma poimenujejo domačini, in nekdanja apnenica ležijo v vznožju Osojnice,
dobra dva kilometra iz vasi. V vasi Kal je tudi ima
sedež podjetja Pivka perutninarsvo d.d., znano po proizvodnji in prodaji
piščančjega mesa.
Bločani in Pivčani se
radi prepirajo, od kod je bil v resnici Martin Krpan – z Vrha pri Sveti Trojici
na Blokah ali z Vrha pri Sveti Trojici blizu Pivke? Zagotovo pa je Martin Krpan
sol tovoril po cesti, ki je vodila mimo vasi Kal pri Pivki. Tam stoji petsto
let stara domačija, v kateri je bila nekoč tovorniška postojanka. Tovorniki,
rekli so jim tudi furmani, so bili na poti po več dni ali celo tednov. Skozi
Pivko so iz notranjosti potovali v bogati pristaniški mesti Trst in Reko. Na
morje so za mestno gospodo tovorili drva, seno, platno, med in celo led, nazaj
grede pa olje, vino in … sol. Vemo, da je tudi Krpanova kobilica nosila sol,
čeprav Krpan za to ni imel dovoljenja. Ker so bili ljudje revni, so vseeno
tvegali in se preživljali s tihotapstvom – ali kontrabantom, kot so tudi
pravili.
Šobčeva
domačija že stoletja piše svoje zgodbe, v kamnoseški vasi Kal pri Pivki. Nekdaj tovorniška,
furmanska in kontrabantarska postojanka, danes ponuja svojim obiskovalcem
nepozaben izlet v preteklost, ki ga danes le težko še kje doživite. Na domačiji
se boste lahko srečali z izvirno in bogato kulturno ter etnološko
dediščino naših krajev. Njen
nastanek sega v šestnajsto stoletje. Svoj čas je imela tudi kovačijo in
kolarsko delavnico. V hlevu, ki je bil po prvi svetovni vojni delno
porušen, je bilo prostora za osem parov konj.
O
velikosti priča tudi veliko kamnito ognjišče in krušna peč, v kateri se je
dnevno speklo več kot trideset hlebcev kruha. Najstarejša in najdragocenejša je
spahnjenca, v kateri se nahaja ognjišče, ohranjena v originalni obliki in
pokrita s skrlami. V njej še vedno zagori ogenj in pogreje srca tistih, ki si
to dovolijo. Tako kot v časih Martina Krpana,
ki je na svojih tihotapskih poteh rad postal na domačiji.
Še danes na
Šobčevi domačiji sušijo panceto, prodajajo pa tudi žganje, marmelado, suho
sadje in druge domače dobrote. Irena Tiselj, ki mi je razkazala veliko hišo, še
danes speče kruh v posebni peči brez dimnika. V teh krajih so imeli posebne
kuhinje, ki so jim rekli spahnjenice.
Ker so bile
strehe slamnate, so kuhinjo uredili v prostoru, ki je bil ločen od drugih in
pokrit s skrlami – nekakšnimi kamnitimi strešniki. Tako so se zavarovali pred
požari. Ženske so nekoč skoraj ves dan preživele ob ognjišču, zato so imele od
ognja pogosto ožgane goleni. Danes odprto ognjišče zakurijo le za goste – in
takrat po celi hiši zadiši po sladkem dimu.
V zadnjem času se mnogo slovenskih krajev prebuja in odkriva skorajda že
pozabljene navade. V mnogih vaseh, mimo katerih brezbrižno drvimo, se morda
skriva bogastvo, vredno, da se ustavimo in si ga ogledamo. Površni
poznavalci kamnoseške dejavnosti na Slovenskem bodo nemara presenečeni, da je
tod doma tudi kamnoseška obrt. Eden izmed virov preživetja domačinov je bilo
tudi to. Kalani s ponosom povedo, da ima kamnoseška obrt v njihovi vasi že nad
dvestoletno tradicijo. Pesem kamnoseškega dleta pa je moč še vedno slišati.
Razvoj vasi sta omogočala Hrvatov in Avscov kamnolom (»preht«), kamor nas pot najprej popelje. Slednji še danes služi svojemu
namenu. Preden zavijemo nazaj v vas, se ustavimo pri ostankih apnenice, po
domače jeplence, od koder se lahko tudi razgledamo po Košanski dolini.
Kuntner je na dogodku izrekel tudi dve misli o domovini:
»Domovinska ljubezen ni ne leva, ne desna. Preprosto je, ali
pa je ni.«
»Politikom bi se moralo na obrazu videti, da imajo to državo radi, ne pa da
kažejo druge simbole.«
Vir informacij:
http://www.mladinska.com/moj_planet/potepanja_po_sloveniji/potep?aid=2642
http://www.kam.si/slovenske_pespoti/kamnoseska_ucna_pot.html
http://www.sobceva-domacija.si/zgodovina
Ni komentarjev:
Objavite komentar