Rudolf Maister-Vojanov slovenski pesnik, general in borec za
severno mejo. Rodil se je 29. marca 1874 v Kamniku. Njegov oče je bil Štajerc,
mati Dolenjka, sam pa se je rodil na Gorenjskem, kot tretji sin v družini
Maistrovih. Imel je dva starejša brata, Arturja in Ernesta.
Oče Franc, je bil finančni uslužbenec,
rojen v pečarski družini na Ptuju. Rudolf ga ni niti imel možnosti dodobra
spoznati, saj je umrl že, ko je sam dopolnil tri leta. Ko je Rudolf imel sedem
let, je zaradi davice umrl tudi srednji izmed bratov Ernest. Mati Frančiška,
rojena Tomšič, je izhajala iz ugledne, narodno zavedne kmečke in poštarske
družine iz Trebnjega na Dolenjskem. Po očetovi smrti je za mladega Rudolfa
skrbel stric Lovrenc. Ta ga je že v otroštvu navdušil za poklic vojaka.
Leta 1905 se je poročil z Marico
Stergarjevo, hčerko znanega ljubljanskega zdravnika. Bila je zelo izobražena in
kulturi naklonjena ženska. Končala je višjo dekliško šolo. S svojim znanjem
francoščine je po prvi svetovni vojni pomagala Maistru pri pogovorih s častniki
antante v Mariboru. V zakonu sta se jima rodila dva sinova, Hrvoj in Borut.
Kot pesnik se je udejstvoval že zelo
zgodaj. V 4. razredu gimnazije v Kranju je bil ustanovitelj in urednik
dijaškega lista Inter nos, v 5. razredu pa je svoje pesmi objavljal v
ljubljanski Večernici. V reviji Vesna je objavljal pod psevdonimom Vuk Slavič,
nato pa še pod imenom Vojanov med drugim tudi v Ljubljanskemu zvonu in
Slovenskemu narodu. Bil je zunanji član Zadruge, gimnazijskega skrivnega
društva, katerega člani so bili tudi glavni pisci moderne – Ivan Cankar, Oton
Župančič, Dragotin Kette in Josip Murn Aleksandrov. Pesniški zbirki: Poezije in
Kitica mojih. Rudolf Maister je bil tudi ljubiteljski slikar. Upodabljal je v
oljni tehniki.
Bil je tudi strasten ljubitelj knjig in
lastnik ene največjih in najlepših zasebnih knjižnic na Slovenskem. V veliki
večini je zbiral samo slovenske knjige in časopisje, ki jih je iskal po
župniščih, šolah, pri premožnejših kmetih, po knjigarnah in starinarnicah. Po
generalovi smrti je knjižnica prešla v last sinov, med drugo svetovno vojno je
bila zaplenjena s strani nemškega rajha, vendar so po posredovanju Otona
Župančiča last zahtevale italijanske okupacijske oblasti. Po vojni so bile
knjige prepeljane v Maribor. Knjižno zbirko hrani Univerzitetna knjižnica
Maribor.
Bil prvi general naše, slovenske vojske,
velik strateg in bojevnik, tudi nasploh izredna osebnost. Ogromno je naredil
tudi v smislu narodnega buditeljstva med Slovenci in nasploh za slovensko
kulturo. Hkrati pa je bil tudi naš heroj!
Njegovo ravnanje in vodenje slovenske
narodne vojske ob razpadu Avstro-Ogrske monarhije ter boj za slovensko severno
mejo v obdobju 1918-1920, so njegova največja dejanja. Že ta ga, sama po sebi,
uvrščajo med velikane 20. stoletja. Generalu Maistru se imamo zahvaliti za to,
da je danes slovenski Maribor, da je slovenska Štajerska, da je slovensko
Prekmurje in žal le majhen del Koroške. A če bi bilo po Maistrovo, bi bila
slovenska Koroška bistveno večja in bi obsegala, tako Celovec in Beljak, kot
tudi Gosposvetsko polje z Vojvodskim prestolom, Knežjim kamnom in Krnskim
gradom.
Rad je zahajal v Zavrh pri Lenartu, kjer
mu je prijatelj, notar Štupica, dal na voljo svojo hišo med vinogradi. Na
počitnice je pogosto zahajal tudi na Unec pri Rakeku, na posestvo, ki ga je
podedoval po teti Matildi, ki je bila pesnica in pripovednica. Ob enem takšnih
obiskov na Uncu pri Rakeku, je generala Maistra zadela kap in je za njenimi
posledicami, 26. julija 1934 umrl.
Veliki slovenski general je po smrti
doživel časti, ki si jih je v času življenja nedvomno zaslužil. Ob prevozu
njegovih posmrtnih ostankov z Unca v Maribor se mu je tako v Ljubljani, kot
tudi v Celju poklonila velika množica ljudi. Še bolj častno se je od generala
poslovil »njegov slovenski Maribor«. Dne 28. julija 1934 so generala Maistra z
velikimi častmi pokopali na pobreškem pokopališču v Mariboru, kjer je še danes
njegov grob.
Povzeto po Wikipediji in Hervardih
Pripravila: Barbara Benčan
Ni komentarjev:
Objavite komentar