»Po jezeru, bliz Triglava, čolnič plava sem ter tje...«

»Kar nekako toplo nas stisne pri srcu, ko zaslišimo pesmi Lipa zelenela je, Po jezeru, Rožic ne bom trgala, Mila, mila lunica ... Vendar ob tihem mrmranju besedila le redko pomislimo, kdo je avtor teh, lahko bi rekli ponarodelih pesmi.

Miroslav Vilhar, čigar ime je v slovenski slovestni zgodovini skorajda pozabljeno, je spesnil in uglasbil še mnogo drugih pesmi, ki so postale last naroda.« - Iz knjige Stoletje pozdravov, avtorice Alenke Čuk

»Miroslav Vilhar je bil slovenski skladatelj, politik in časnikar. Rodil se je 7. septembra 1818 v Planini pri Rakeku, ki se danes nahaja v Postojnski občini. Rodil se je v družini premožnega veleposestnika, lastnika gradu Kalec. Po študiju prava na Dunaju in v Gradcu se je leta 1845 poročil in se preselil na grad Kalec. Imel je osem otrok, sicer pa je živel pestro družabno življenje, bil je tudi župan Knežaka.

(Spomenik M. Vilharju v Planini pri Rakeku, foto: Barbara Benčan)

 Njegovo poslanstvo narodnega buditelja se je kazalo v prizadevanjih po ohranjanju spevoiger in dramskih del. Tako je ustvaril prvo slovensko spevoigro Jamska Ivanka. Pisal je pesmi in jih hkrati uglasbil; nekatere njegove pesmi so danes skorajda ponarodele.

V letu 1863 je izdajal časnik Naprej, ki ga je od 2. januarja do 29. septembra 1863 izhajal v Ljubljani, urejal pa ga je Fran Levstik. Izhajal je dvakrat na teden, v njih pa je nasprotoval praznemu domoljubju, podpiral program Zedinjene Slovenije, poudarjal nujnost povezovanja z drugimi narodi ter spodbujal sistematično delo na narodnopolitičnemu in kulturnemu področju. Zavrnil je potujčevanje, sklepanje prevelikih kompromisov in oportunizem. Dejavneje se je začel ukvarjati s politiko po letu 1848, ko je bil v časniku Slovenija objavljen njegov razglas Dragim Primorcem, kjer kritično spregovori o odnosu Itaijanov do Slovencev.

Grad Kalec (izg. »kalc« ali »kauc«), kjer je Miroslav Vilhar živel in ustvarjal, stoji v bližini Zagorja v dolini reke Pivke, nedaleč od izvira, od katerega je danes ostal le še stolp. Na pobudo Miroslava Vilharja je bil tu 9. maja 1869 množičen tabor za Zedinjeno Slovenijo. Na taboru se je predvsem zavzemal za javno rabo slovenskega jezika. Danes vodi mimo Kalca Krpanova pohodniška pot. Stolp in ruševine gradu stojijo v nasadu starih lip, do njega pa vodi kostanjev drevored.

(Stolp – Grad Kalec, vir fotografije: www.gore-ljudje.net)

Seveda pa je bil Miroslav Vilhar predvsem skladatelj, z glasbo se je ukvarjal kot samouk. Prve skladbe je skomponiral že leta 1842. Njegov opus obsega 25 samospevov, 12 zborovskih in 8 klavirskih skladb. Napisal je tudi več plesnih skladb. V njegovem pesniškem ustvarjanju je mogoče opaziti vpliv V. Vodnika in F. Levstika. Ustvarjal je tudi tipične čitalniške igre, ki jih je izdal pod naslovom Vilharjeve igre, I.-IV. (1865/66).« - Povzeto po Wikipediji o Miroslavu Vilharju in o gradu Kalec

Še danes pa na Postojnskem ostaja spomin na njegovo življenje in delo na teh tleh. Na njegovi rojstni hiši v Planini je postavljena spominska tabla in bronasto doprsje v sredini vasi. Po njem je poimenovana osnovna šola v Postojni, pred njo pa je postavljen še en njegov doprsni  spomenik. Postavili so ga namreč dvakrat. Prvega, leta 1906, ki so ga leta 1926 odstranili in leta 1941 uničili italijanski fašisti. Ponovno je bil postavljen leta 1995.

(Vilharjeva ulica, Postojna; Foto: Barbara Benčan)

»Miroslav Vilhar pa je bil treji mož na slovenskem, ki so mu postavili spomenik. Pred njim sta dobila spomenik le V. Vodnik in F. Prešeren.« - Iz prve knjige Ljudje in kraji ob Pivki, avtorja Silva Faturja

(Vilharjev spomenik pred osnovno šolo, Postojna; Foto: Barbara Benčan)

»Čujte gore in bregovi, da sinovi slave smo.« Delček besedila pesmi Po jezeru bliz Triglava, ki jo je napisal in uglasbil M. Vilhar ter je vklesana tudi na spomeniku. M. Vilhar je umrl je 6. avgusta 1871 na gradu Kalec, pokopan pa je v Knežaku. 

Zbrala in uredila Barbara Benčan.