Mladinska sekcija VSO Triglav se je skupaj z VSO-jem udeležila slavnostne prireditve in odkritja spominskega obeležja v Vrhpolju.
Kljub dežju in vetru je bila prireditev čudovita, nabita z energijo, voljo, pogumom. Pozdravni nagovor je imel župan občine Vipava mag. Ivan Princes, govorca pa sta bila Branko Tomažič (udeleženec osamosvojitvenih dogodkov v Vrhpolju) in Slavko Kmetič (predsednik VSO). Slovesnost so popestrili tamkajšnji cerkveni pevski zbor, Pihalni orkester Vrhpolje in čudoviti otroci, ki so recitirali Gregorčičevo poezijo. Preprosta slovenska pesem preprostih slovenskih ljudi, zgodba o ubranitvi domovine nas ni pustila ravnodušne. Vipavci, zlasti Vrhpolje, so dokazali, da se da, če se hoče. Vrhpolje je potrditev verzov: "Ne z besedo puhlo, ki v ustih vene, z deli kažimo ljubezen do domovine".
Medtem ko se je Slovenija pripravljala na proslavo ob razglasitvi samostojnosti Slovenije, so proti mejnim prehodom z Italijo 26. junija 1991 krenile prve oklepne enote reškega korpusa. Med potjo so naletele na nebranjene barikade in na spontan, ponekod zelo odločen nastop domačinov in miličnikov, zlasti v Vrhpolju. Neoboroženi prebivalci pohoda tankov niso mogli preprečiti, odločno so se zoperstavili proti agresiji, kar je bilo pozneje značilno za vso Slovenijo. Naredili so vse, da bi ubranili svojo domovino in nudili odpor ne glede na možne posledice. "Jugoslovanski armadi, ki je postala okupatorska vojska, so dokazali, da se tega naroda ne da pokoriti".
Slavko Kmetič je v govoru poudaril, da je primer Vrhpolja pravo odporništvo, ki bi ga Slovenci morali proslavljati ne pa 27.4.
Objavljamo tudi pesem, ki so jo recitirali otroci in ki je vse ganila do srca:
Znamenje
Na polji znamenje stoji,
podoba krasna v njem žari,
ni slika blažene Device,
svetnika ne in ne svetnice.
Čeprav obraz svetnika ni,
čeprav svetnice slika ni,
podoba ta je meni sveta,
časti jo moja duša vneta.
Pred njo presvitlo luč gojim,
lepo, zvesto za njo skrbim,
naj sveti sonce, zvezde jasne,
pred sliko moja luč ne vgasne.
In cvetek, ki lepo cveto,
s pobožno berem jej roko,
pred njo prekrasne vence devam
in zraven glasne pesmi pevam.
Ni znamenje na polji to,
to moje je srce gorko,
in ta obraz prepoln miline
je slika moje domovine.
Ta svitla luč - moj srčni žar,
le njej plamti in bo vsekdar,
in z duše cvetjem plemenitim
njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil,
poslednji njej se bo glasil,
in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!
podoba krasna v njem žari,
ni slika blažene Device,
svetnika ne in ne svetnice.
Čeprav obraz svetnika ni,
čeprav svetnice slika ni,
podoba ta je meni sveta,
časti jo moja duša vneta.
Pred njo presvitlo luč gojim,
lepo, zvesto za njo skrbim,
naj sveti sonce, zvezde jasne,
pred sliko moja luč ne vgasne.
In cvetek, ki lepo cveto,
s pobožno berem jej roko,
pred njo prekrasne vence devam
in zraven glasne pesmi pevam.
Ni znamenje na polji to,
to moje je srce gorko,
in ta obraz prepoln miline
je slika moje domovine.
Ta svitla luč - moj srčni žar,
le njej plamti in bo vsekdar,
in z duše cvetjem plemenitim
njo kitil bom, kot zdaj jo kitim.
Njo prvi spev je moj slavil,
poslednji njej se bo glasil,
in zadnji glasi ti mi bojo:
Bog čuvaj domovino mojo!
Vabljeni k ogledu slik! (www.facebook.com/media/set/?set=a.399111263539386.1073741841.186327374817777&type=3)
Ni komentarjev:
Objavite komentar