Prispevek člana: Kaj predstavljajo tri zvezde na Slovenskem grbu?

Tri zlate zvezde na našem grbu so tri zlate zvezde, ki so jih imeli v svojem grbu Celjski

grofi.Med drugim predstavljajo ogenj, ki simbolizira duhovno raven, a kjub temu še imajo

večji, zgodovinski pomen saj simbolizirajo Celjske grofe (nemško Grafen von Cilli), ki so

bili najbolj znana in najpomembnejša plemiška in vladarska rodbina, ki je imela svojo

matično posest na območju današnje Slovenije. 

Kratka zgodovina grofov Celjskih

Začetki Celjskih grofov segajo v čas svobodnih gospodov Žovneških z družinskim

sedežem na gradu Žovnek v Spodnji Savinjski dolini. Le ti so si do leta 1333 pridobili po

Vovbržanih podedovano posest v Savinjski dolini s sedežem v Celju. S kopičenjem posesti

v last ali fevd ter spretnim dinastičnim povezovanjem so Žovneški okrepili svoj ugled do te

mere, da jih je leta 1341 cesar Ludvik Bavarski povzdignil v grofe Celjske, kasneje, leta

1372, pa še Karel IV. Luksemburški. Temelj njihove moči so bila obsežna posestva na

Štajerskem, Koroškem in Kranjskem.

Največji vzpon je doživela celjska hiša v času, ko jo je vodil Herman II.; v želji po

osamosvojitvi izpod nadoblasti Habsburžanov se je od leta 1396 dalje tesno povezoval z

ogrskim kraljem Sigismundom Luksemburškim, kasnejšim nemškim in češkim kraljem ter

rimsko nemškim cesarjem. Celjski so si pod novim zaveznikom pridobili obsežna posestva

in naslove na območju današnje Hrvaške. Herman II. je postal slavonski, hrvaški in

dalmatinski ban, gubernator zagrebške škofije s pravico imenovanja vikarjev, poleg tega

pa še ožji član Sveta Sigismunda Luksemburškega. Celjska hiša se je na višku slave

sorodstveno vezala z ogrsko (Barbara Celjska), poljsko (Ana Celjska), srbsko (Ulrik II.) in

bavarsko (Herman III.) vladarsko hišo.

Cilj za katerega je predano delal Herman II. Celjski polnih pet desetletij je bil dosežen, ko

je Sigismund Luksemburški Friderika II. Celjskega in Ulrika II. Celjskega leta 1436 v Pragi

povišal v državna kneza, njuni celjsko in sternberško-ortenburško gospostvi pa v

samostojno celjsko kneževino, kjer je Celjskim pripadla poleg pravice kovanja lastnega

denarja tudi pravica do ograjnega sodišča. Celjski so bili v tem trenutku v enakopravnem

položaju s Habsburžani. Povišanju je sledila vojna, saj so bili Celjski resna grožnja

habsburškim interesom v notranje avstrijskih deželah. Mirovni sporazum sklenjen leta

1443 med Celjskimi in Habsburžani, je Celjskim ohranil naziv knezov, odvzete pa so jim

bile knežje pravice, kar je pomenilo konec komaj začetega formiranja samostojne celjske

dežele. Najpomembnejši akt poravnave je bila pogodba o obojestranskem dedovanju, ki je

kasneje Habsburžanom prinesla vsa celjska posestva v okviru rimsko nemškega cesarstva.

Žovneški grb, grb Celjskih grofov in Celjski grb

Celjski so odslej svoje politične ambicije usmerjali na Ogrsko, kjer si je Ulriku II. leta 1456

uspelo priboriti naslov kraljevega namestnika ogrskega kralja Ladislava Posthumusa.

Visoki naslov, za katerega se je potegoval tudi ogrski plemič Ladislav Hunyadi, pa je hkrati

prinesel smrtno obsodbo zadnjemu moškemu potomcu celjske hiše. Še istega leta so v

Beogradu Hunyadijevci umorili Ulrika II. Celjskega. Brez naslednikov se je končal njihov

meteorski vzpon in v Celju se je ob pogrebu poslednjega Celjana razlegal presunljiv klic:

“Danes grofje Celjski in nikdar več”. Tri rumene zvezde na modri podlagi so tako postale le

še spomin na obdobje, ki je za Celje in njegovo zgodovino gotovo pomenilo največ:

majhno mestece ob Savinji ni bilo samo sestavni del Srednje Evrope, Celje je

srednjeveško Srednjo Evropo tudi sooblikovalo.

Celjski so bili poslednja pomembna srednjeveška dinastija, ki se je s slovenskih tal

povzpela v kroge evropskega visokega plemstva. Njihov knežji dvor v Celju je bil poleg

Trsta edini kraj na Slovenskem, kamor so segali evropski kulturni in umetnostni tokovi.

V dobrem stoletju se je ime Celjskih trdno zasidralo v političnem dogajanju

srednjeevropskega prostora. Hkrati so Celjski dali tudi pečat številnim kulturnim stvaritvam

svojega časa. Celjski so bili ustanovitelji samostanov in so sloveli kot donatorji različnim

cerkvam, dejavni pa so bili tudi pri zidanju in preurejanju gradov, ki so jih na vrhuncu svoje

moči posedovali prek sto. Številni arhitekturni spomeniki poznega srednjega veka na naših

tleh ali celo zunaj današnjih slovenskih meja so povezani z njihovim imenom.

Grofje Celjski so se ohranili v zgodovinskem spominu Slovencev do danes. Dramatične

življenjske zgodbe posamičnih članov celjske hiše so s pomočjo ljudskega slovstva,

različnih literarnih zvrsti ter s prispevki posameznikov s področja ljubiteljskega in

znanstvenega zgodovinopisja preživele pol tisočletja, s čimer se ne more pohvaliti nobena

druga plemiška družina v našem prostoru. Tekom stoletij se je med ljudstvom zasidrala

predstava o bajno bogati in brezkompromisni družini, ki si za dosego svojih ciljev ni

pomišljala poseči po najskrajnejših sredstvih; v 19. stoletju pa se je oblikoval tudi

zgodovinski mit o Celjskih kot prvih nosilcih slovenske državnosti.