Ljubim te Slovenija!

Ko se jutro prebudi iz spanja mirnega,
v njem začutim moč življenja tvojega.
Reke in potoki pesem svojo mi pojo,
travniki, livade v soncu dihajo.

Še gozdovi zašumijo, vabijo v polet,
za meglicami mi pohiti srce.
In prikaže se modrina, kot odsev neba,
to v daljavi tvoje morje se smehlja.

Ljubim te, Slovenija zelena
moje si zavetje, moj si dom,
od gora, čez polja tja do morja
lepa si, (lepa si), moja si, (moja si),
kjer gozdovi skrivajo obzorja,
res najlepša si Slovenija.

V vetru oživela polja plešejo svoj ples,
žarki se love v krošnjam mladih brez.
Bel oblak raznaša hvalnico na vse strani,
da dežele na vsem svetu lepše ni.